Nekaj časa nazaj sem se dobila s prijateljico na kavi, saj je že res zelo dolgo časa nisem videla, ker sem se pred kratkim preselila na Obalo. Definitivno se je v tem obdobju zelo veliko zgodilo in to, kar mi je povedala prijateljica, res nisem pričakovala od nje.
Najprej me je seveda povedala vse lepe stvari, ki so se ji zgodile in prav tako sem ji jaz povedala, kaj je vse novega pri meni. Videla pa sem, da mi nekaj skriva in da mi res noče nekaj povedati. Večkrat sem jo vprašala, kaj je narobe in kaj se dogaja, saj vidim, da je povsem drugačna. Rekla je, da je izvedela nekaj, kar res nikoli ni pričakovala, da bo slišal. Rekla mi je da je dobila bolezen, za katero si res ni morala misliti, da jo bo dobila, ker tega v njeni družini nikoli ni bilo. Omenila mi je besedo rak. Rak je definitivno nekaj, kar nihče noče slišati. Je pa res, da je to bolezen, ki se lahko marsikomu zgodi.
Prijateljica je rekla, da mi tega ni želela omeniti, saj poskuša živeti normalno naprej in noče, da je rak tista prva beseda, na katero vsak pomisli, ko jo vidi. Ta način razmišljanja je definitivno pomagalo pri samem zdravljenju in pa pri ohranjanju svoje pozitivne energije. Zdi se mi, da je do tega pristopila res zelo lepo in da ji bo na koncu tudi uspelo.
Sama je ugotovila, da se dosti boljše počuti, če o tem ne razmišlja, še posebej pa, če o tem sploh ne govori, saj lahko to nekako prevlada njene misli in avtomatsko začne razmišljati negativno. Ob taki bolezni pa si definitivno ne smemo privoščiti nekih negativnih misli, saj gre lahko vse samo še na slabše. Njej je uspelo ohraniti pozitivne misli in definitivno sem nanjo zelo ponosna.
Po tisti kavi sva se slišali vsak dan in seveda nisva govorile o tej besedi. Sva pa govorile, kaj je novega in pa tudi sama mi je tu pa tam povedala glede terapij in podobno. Na koncu je seveda tega raka prebolela in bila sem zelo ponosna nanjo, saj je čez celotno zgodbo oziroma čez celoten proces ostala res zelo močna.