Matura – ena beseda, pa toliko stresa
Matura. Ena beseda, pa toliko stresa. Če si tik pred njo, pol verjetno že veš, o čem govorim. Če si jo že dal skozi, pa veš, da je to tisti kaotični del življenja, ko se ti zdi, da vse visi na nitki. No, jaz sem bil eden tistih, ki so šli skozi vse faze. Od ‘sej je še čas’ faze, do ‘kaj mi je bilo tega treba’.
Začelo se je sproščeno. Prve mesece sem si še mislil, da je matura še daleč in bom vse nadoknadil zadnji mesec. Ampak potem pride april in ugotoviš, da nisi niti odprl zapiskov. Sošolci že pišejo povzetke, nekateri si delajo urnike učenja, jaz pa še vedno v fazi zanikanja. Potem me en dan prešine: matura je resen biznis. Če padem, ponavljam. Če slabo pišem, slovo od faksa, ki sem si ga želel.
Tako sem začel. Malo prisilno, malo iz obupa. En teden sem se trudil s samostojnim učenjem, potem pa ugotovil, da gre vse skupaj prepočasi. Hitro sem ugotovil, kaj mi bo pomagalo. Moja rešitev je bilo učenje v skupini. Zbral sem še dva kolega, ki sta bila v podobni situaciji in skupaj smo vsak teden obdelali en predmet, ki ga je matura zahtevala. Noro, koliko hitreje gre, ko ti nekdo razloži snov na način, da jo razumeš.
Najhuje pa je bil esej pri slovenščini. Nikoli nisem bil dober v pisanju, zato sem se odločil, da si napišem par univerzalnih uvodov in zaključkov, ki jih lahko uporabim za skoraj vsako temo. In glej ga zlomka, delovalo je.
Ko je prišel dan D, nisem spal celo noč. Vse, kar sem znal, se mi je zdelo, da sem pozabil. Ampak potem sediš pred testom, prebereš vprašanja in… ni tako grozno. Pisal sem, kar sem vedel, pri ostalem sem malo improviziral. In na koncu? Preživel sem!
Če zdaj gledam nazaj, bi si rekel samo eno: ne kompliciraj in se spravi k učenju. Ne čakat zadnji dan, uči se pametno in ne sam. In ja, na koncu se vse nekako izide. Tudi če nisi 100 % pripravljen, se da. Samo ne paničari.…